Primerjava z ustanovitelji redov

Ker dvorni o samostojnosti kongregacije šolskih sester v Mariboru zadevajo tudi s. Margareto, sem se poglobila v nekatere moške in ženske cerkvene redove, ki obstajajo še danes. Nekateri teh že starejših redov imajo že številne svetnike in mučence. Za branje mi je služila knjiga Življenje svetnikov in nekaterih zapisov po raznih verskih publikacijah. Navajam nekaj tovrstnih svojih razmišljanj.

1. O našem očetu svetem Frančišku, ki je ustanovil tri svoje redove, mislim, da nihče ne dvomi, da ne bi bil pravi ustanovitelj treh redov.

Kristusov namestnik na zemlji, rimski papež, je skupino spokornega manjšega reda, ki ga je ustanovil najmanjši brat Frančišek Asiški, odobril ter ga s svojim blagoslovom pravno potrdil.

2. Jezuite je ustanovil Ignacij Lojolski; to resnico najdemo že na prvih straneh njegovega življenjepisa.

3. Sveti Vincencij Pavelski je ustanovitelj misijonske družbe lazaristov in soustanovitelj usmiljenih sester.

4. Sveta Angela Merici, sicer tretjerednica, je ustanovila red uršulink.

5. Kakor vidimo v brevirju za 17. februar, je red servitov ustanovilo sedem svetih ustanoviteljev. Verjetno doslej še ni nihče oporekal, da niso legitimni ustanovitelji.

6. Naj ob koncu tega naštevanja omenim še našo Albanko, mater Terezijo iz Kalkute v Indiji. Izstopila je iz ustanove loretskih sester na Irskem in v Indiji ustanovila svojo cerkveno ustanovo misijonark ljubezni. Ustanoviteljica teh misijonark ljubezni je mati Terezija. Za svojo požrtvovalno ljubezen pri delu za najbolj uboge je dobila Nobelovo nagrado. Zanimivo pri tem je to, kar mi je mimogrede prišlo na misel, da ni nikomur od te edinstvene Nobelove ustanove prišlo na misel, da bi naslov nagrajenke iskal pri loretskih sestrah na Irskem, kamor je nekoč pripadala, ampak je bilo priznanje poslano v Indijo na naslov misijonark ljubezni, ustanovi, ki jo je priklicala v življenje sama po odhodu od loretskih sester. Tudi papež Janez Pavel II., angleška kraljica Elizabeta II. in številne druge visoke osebnosti so čestitke naslovile na skromno redovnico mater Terezijo v Kalkuto, ne pa v prejšnjo ustanovo, iz katere je izstopila.

Menim, da prav ta primer naše Albanke matere Terezije daje razumeti tudi primer ustanoviteljice mariborskih šolskih sester matere Margarete Puhar. Obe sta pripadali spočetka drugi skupnosti, iz katere sta, ko sta spoznali, da je njuno delo med ubogimi, iz usmiljene ljubezni izstopili in se v novih razmerah povsem svobodno posvetili, mati Margareta mariborskim sirotam, mati Terezija pa še bolj ubogim, zapuščenim in umirajočim ob cestah in pločnikih indijskih mest. Obe pa sta povsod tam, kjer je njuno usmiljeno srce videlo potrebe, želeli pomagati bližnjemu v skrajni, tudi smrtni stiski.

Za sklep poglavja o ustanovitvi šolskih sester in njene ustanoviteljice matere Margarete Puhar, ko sem bila primorana prebrati, razmišljati in se o teh cerkveno pravnih zadevah posvetovati, sem prišla do sklepa, ki ga zgodovina in praksa potrjujeta, da Cerkev redov, kongregacij ni ustanavljala, le ustanovljene je potrjevala.

In še dodatek k temu. Da je mati Margareta ustanoviteljica mariborskih šolskih sester, je razvidno iz časopisnega poročila o njeni smrti in pogrebu.

Zgodovinar-arhivar gospod Ožinger je pregledal časopise, ki so izhajali v Mariboru v času delovanja in smrti matere Margarete in našel v tedniku Slovenski gospodar kratko sporočilo, ki ga v prepisu navajam:

Slovenski gospodar, 7. marca, 1901, str. 4:

»V zavodu čč. šolskih sester v Mariboru je umrla dne 6. marca prejšnja č. mati in ustanoviteljica mariborskega zavoda, s. Marjeta Pucher v 83. letu svoje dobe. Pogreb bo danes popoldne ob 4. uri. N. v m. p.!«

To kratko sporočilo pove, da je celo poročevalsko časnikarjevo pero vedelo zapisati, »da je umrla … častita mati in ustanoviteljica mariborskega zavoda … in potrjuje mnenje, da je bilo prepričanje o ustanoviteljici m. Margareti Puhar še v tistem času med ljudstvom trdno in živo pričujoče.

Ob koncu teh zapisov še dodatek iz knjige Pastir prihodnosti, ki jo je o Slomšku napisal pisatelj Alojz Rebula in je prav v tem času izšla pri Mohorjevi družbi v Celju. Na 234. strani piše, da je škof Slomšek 30. marca 1860 vrgel na papir zamisel o ustanovitvi dobrodelnega društva gospa, ki naj bi skrbelo predvsem za revno in zapuščeno mariborsko žensko mladino.

Vodstvo tega Katoliškega društva gospa sta prevzeli dve izbrani duši tedanjega Maribora: kot predsednica grofica Zofija Brandys, kot duhovni asistent pa spiritual in tedanji konzistorialni svetnik Franc Kosar.

Na 235. strani je zapisano: »Sadov svojih zamisli Slomšek ni videl … Samo pol leta je bil v grobu, ko se je setev pognala v strmo rast …

In tako so se v oktobru leta 1864 v Mariboru na prošnjo društva, spirituala Kosarja ter Slomškovega naslednika škofa Stepišnika naselile širi šolske sestre iz Algersdorfa za pouk pletenja in šivanja. Ta setev je bila visoka; a pognala je še više, ko so sestre leta 1865 prevzele pouk v osnovni šoli …

Do novega skoka v rasti pa je prišlo leta 1869 na pobudo sposobne in razumne s. Margarete Puhar, ki jo je v tem škof Stepišnik podprl, da se je mariborska podružnica osamosvojila. Osamosvojitev je bila pravno potrjena z uradnim pismom, ki ga je škof Stepišnik poslal sekavskemu škofu Zwergerju. Mariborska podružnica se je tako ločila od matične hiše v Algersdorfu in se poslovenila …

S tem je ne samo Lavantinska škofija, ampak tudi slovenska Cerkev dobila svojo prvo samostojno redovno vzgojno kongregacijo.«