Romanje treh slovenskih provinc

13. maj 2013 - 11:17 -- s. Aleša Stritar
Romanje treh slovenskih provincLetos so romanje šolskih sester Koroške, Tržaške in Mariborske province pripravile sestre iz Trsta.

Avtobus sester iz Slovenije in avtobus iz Avstrije sta vsak po svoji poti dosegla »mesto v zalivu«, sestre pa še z nekaj koraki provincialno hišo v Trstu. Sredi prijetnega sestrskega kramljanja nas je pozdravil tudi g. nadškof Alojz Uran, ki se nam je pridružil še popoldne pri šmarnični pobožnosti.

 V kapeli provincialnega doma nam je provincialna predstojnica s. Doroteja Rupnik predstavila tržaško provinco. Predvideni oris lika tržaškega svetniškega kandidata msgr. Jakoba Ukmarja nam je namesto postulatorja msgr. Dušana Jakomina predstavila s. Gabrijela Koncilja.

In že smo se z avtobusoma odpravili v deževni dan proti stolnici sv. Justa. Med vožnjo nas je msgr. Franc Vončina opozarjal na znamenitosti Trsta. Stolna cerkev, ki je v svoji zgodovini doživela kar nekaj »preoblek« od poganskega templja do sedanje podobe, nas je sprejela z upodobitvami mučencev prvih stoletij krščanstva. Sveto mašo smo obhajali v kapeli – krstilnici. Msgr. Vončina nas je nagovoril s poudarki iz Božje besede ob tržaškem prazničnem spominu Marije, Matere in Kraljice (na Vejni). Skupaj s sv. Pavlom nas je spodbujal k umiranju staremu človeku; kakor so krščevali prve kristjane s potapljanjem v krstilnik, naj se pustimo potapljati v Kristusa. Kakor sta se srečali Marija in Elizabeta – vsaka v veselju materinstva, tako naj bomo tudi me hvaležne za Božji klic in vesele duhovnega materinstva kljub morebitnim neuspehom. Vrzimo se v Božji objem in zaupajmo Bogu, ki nas spremlja in vodi kljub našim slabostim.

 Tako opogumljene smo bile morda malo bolj pripravljene na pretresljivo soočenje z Rižarno – nemškim koncentracijskim taboriščem, kjer je med drugo svetovno vojno na krut način umrlo veliko število jetnikov, povečini Slovencev, Hrvatov, Judov in protifašistično usmerjenih Italijanov. Sredi notranjega dvorišča kriči v nebo ploščad s sledovi krematorijske peči, ki so jo nacisti pred odhodom bombardirali, da bi zabrisali neizbrisljive sledove smrti. Muzej je izjemen opomnik ljudem vseh časov, ki zasluži veliko več časa za ogled, notranji razmislek in molitev.

Pretresene od videnega in morda komaj slutenega smo komaj zaznale, da se nebo rahlo jasni. Morda nas je Bog kot že neštetokrat hotel spomniti na svojo obljubo, da ostane vedno z nami kljub temu, da se ljudje vedno znova spozabimo in odvrnemo od ljubezni do Boga in do bližnjega. V tem notranjem razpoloženju smo se ob robu tržaškega Krasa ustavili v hotelu Pesek na Pesku (blizu Kozine). Imeli smo kosilo v mirnem, urejenem okolju slovenskega gostišča na italijanski strani. V sproščenem vzdušju, medsebojnem kramljanju in pesmi se nam je pridružil g. Žarko Škerlj, tamkajšnji župnik.

 Po ogledu obnovljene cerkve Marije Brezmadežne na Pesku z znanimi freskami Toneta Kralja smo nadaljevali pot v Bazovico. V veliki, lepo poslikani cerkvi sv. Marije Magdalene se nam je pridružil g. škof Alojz Uran. Ob šmarničnem branju, pesmi in litanijah Matere Božje nam je podelil blagoslov z Najsvetejšim.

Še prigrizek, kratek klepet, spominske fotografije pred cerkvijo in že se je bilo treba posloviti od tržaških in koroških sester ter nadaljevati pot proti domu. Ob veliki hvaležnosti za bogat dan, predvsem pa za medsebojno povezanost in druženje, mi kot Božja obljuba zveni pesem mlajših sester: »Nihče ne ljubi te kot Jaz«.

s. Vida Tomažič
PriponkaVelikost
Microsoft Office document icon jakob_ukmar.doc32.5 KB